Spoštovani,
 
Delodajalci, ki propagirajo/pogojujejo cepljenje zoper Cvid-19 so prevzeli osebno pravno in materialno odgovornost za posledice cepljenja z eksperimentalnimi, nedovolj preizkušenimi in slabo učinkovitimi cepivi.
 
 
CIVILNA INICIATIVA SLOVENSKIH PRAVNIKOV:          www.cisp.si
 
S tem, ko zdravniki in pediatri izvajajo cepljenje proti Covid-19 s cepivi, ki niso zadostno preizkušena in katerih stranski učinki in posledice niso v celoti znane, je podana njihova kazenska in civilna odgovornost.
Zdravniki in pediatri, ki vedo, da predstavlja cepljenje z novimi, povsem nepreverjenimi in neznanimi cepivi proti Covid-19 kaznivo dejanje (saj ravnajo v nasprotju s pravili zdravniške znanosti in stroke ter državljanom RS aplicirajo zdravila oz. cepiva, ki so škodljiva za zdravje in ki imajo za posledico okvaro zdravja ali celo smrt ene ali več oseb), so kazensko odgovori za takšna svoja dejanja.
Kazenski zakonik (v nadaljevanju: KZ-1) v 179. členu ureja kaznivo dejanje malomarnega zdravljenja in opravljanja zdravilske dejavnosti, ki določa:
„(1) Zdravnik, ki pri opravljanju zdravniške dejavnosti iz malomarnosti ravna v nasprotju s pravili zdravniške znanosti in stroke in tako povzroči, da se komu občutno poslabša zdravje, se kaznuje z zaporom do treh let.
(2) Enako se kaznuje
zdravstveni delavec, ki pri svoji zdravstveni dejavnosti iz malomarnosti ravna v nasprotju s pravili stroke, pa pri tem povzroči, da se komu občutno poslabša zdravje ali
zdravilec, ki pri opravljanju dovoljene zdravilske dejavnosti iz malomarnosti neustrezno izbere in uporabi zdravilski sistem ali zdravilsko metodo, pa pri tem povzroči, da se komu občutno poslabša zdravje.
(3) Če zaradi dejanja iz prvega ali drugega odstavka kdo umre, se storilec kaznuje z zaporom od enega do osmih let.“
S tem, ko zdravniki in pediatri zdravljenje opravljajo z zdravilom, ki je še v eksperimentalni fazi (česar pa pacientom NE povedo, kot bo obrazloženo v nadaljevanju), ravnajo v nasprotju s pravili zdravniške znanosti in stroke, zato je podana njihova kazenskega odgovornost.
Nadalje KZ-1 v 183. členu (Proizvodnja in promet škodljivih sredstev za zdravljenje) določa:
„(1) Kdor proizvaja, prodaja ali kako drugače daje v promet zdravila ali druga sredstva za zdravljenje, ki so škodljiva za zdravje, se kaznuje z zaporom do osmih let.
(2) Enako se kaznuje, kdor pridobiva, predeluje ali razpečava okuženo kri ali drugo tkivo ali iz tega izdelano snov za zdravljenje.
(3) Kdor stori dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena iz malomarnosti, se kaznuje z zaporom do enega leta.
(4) Če ima dejanje iz prvega, drugega ali tretjega odstavka tega člena za posledico hudo ali posebno hudo telesno poškodbo ali temu ustrezno okvaro zdravja ene ali več oseb, se storilec kaznuje za dejanje iz prvega ali drugega odstavka z zaporom do desetih let, za dejanje iz tretjega odstavka pa z zaporom do petih let.
(5) Če ima dejanje iz prvega, drugega ali tretjega odstavka tega člena za posledico smrt ene ali več oseb, se storilec kaznuje za dejanje iz prvega ali drugega odstavka z zaporom od enega do petnajstih let, za dejanje iz tretjega odstavka pa z zaporom od enega do desetih let.“
 
Številni do sedaj znani stranski učinki različni cepiv proti Covid-19 so privedli do poslabšanja zdravstvenih stanj in tudi smrti številnih (sicer zdravih) oseb tako v RS kot tudi po svetu. Prihaja do nenadnih zapletov, do možganskih krvavitev, strdkov in ostalih zdravstvenih težav, ki privedejo do hudih poškodb in žal tudi smrti. Jasno je torej, da gre za zdravilo oz. cepivo, ki je škodljivo za zdravje oseb. Tveganje, ki ga prinese okužba s Covid-19 nikakor ni sorazmerno s tveganjem, ki ga prinašajo neznana in nepreizkušena cepiva, ki bodo imela vpliv na človeški organizem še več let po prejemu cepiva (kakšen bo ta vpliv, za zdaj ne ve še nihče in samo upamo lahko, da ne bo prišlo do katastrofalnih posledic).
 
Podana pa je tudi civilna odgovornost zdravnikov in pediatrov, ki izvajajo cepljenje proti Covid-19. Skladno z drugim odstavkom 147. člena Obligacijskega zakonika (OZ), lahko namreč oškodovanec povrnitev škode (zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja po prejemu cepiva) zahteva tudi neposredno od delavca (v tem primeru zdravnika), če je ta škodo povzročil namenoma. Glede na to, da so vsa dejstva o nevarnosti cepiv in bistveno manjše nevarnosti virusa Covid-19 zdravnikom nedvomno znana ali bi jim morala biti znana, je jasno, da škodo (poslabšanje zdravja kot posledico cepljenja) povzročajo namenoma, oz. vsaj iz hude malomarnosti.
 
Kot že rečeno, zdravniki, ki izvajajo cepljenje proti Covid-19 kršijo tudi pravila o pojasnilni dolžnosti. Skladno z 20. členom Zakona o pacientovih pravicah (ZPacP) ima pacient (v konkretnem primeru vsak, ki se odloči za prejem cepiva) pravico, da je obveščen o svojem zdravstvenem stanju in verjetnem razvoju ter posledicah bolezni ali poškodbe; o cilju, vrsti, načinu izvedbe, verjetnosti uspeha ter pričakovanih koristih in izidu medicinskega posega oz. zdravljenja (cepljenja); o možnih tveganjih, stranskih učinkih, negativnih posledicah in drugih neprijetnostih medicinskega posega oziroma zdravljenja (t.j. cepljenja), vključno s posledicami njegove opustitve, itd. Zdravniki, ki vsakodnevno cepijo več sto ljudi, pa takšnih pojasnil pacientom (državljanom RS) ne podajajo, niti jim ne pojasnijo vse možne posledice in tveganja prejema cepiva. Predvsem je tu pomembno, da zdravniki državljanom RS NE pojasnijo, da so vsa cepiva proti Covid-19 še vedno v eksperimentalni fazi, da niso znani vsi morebitni stranski učinki, in da od njih ne pridobijo pisnega (informiranega) soglasja, kot smo izpostavili v prvem dopisu, da je to nujno. Dejansko so ljudje poskusni zajčki za novo cepivo. Podatki in informacije, ki jih državljani RS prejemajo preko medijev, NE nadomeščajo zdravniške pojasnilne dolžnosti, pri tem pa so ti podatki in informacije najpogosteje pomanjkljivi in prirejeni za doseganje cilja – čim večjega števila cepljenih ljudi. Poleg tega takšne informacije podajajo povsem nekompetentni ljudje, ki nimajo zadostnega medicinskega znanja, da bi o tem odločali in državljanom RS pojasnjevali vsa tveganja. Glede na vse navedeno, torej obstaja tudi osebna odškodninska odgovornost vsakega posameznega zdravnika, ki izvaja cepljenje proti Covid-19 in ne izpolni svoje pojasnilne dolžnosti, v skladu z že navedenimi pravnimi predpisi.
V Sloveniji se izvaja taktika zastraševanja (in ne pojasnjevanja). Po eni stranki zdravniki državljanom NE pojasnijo vseh možnih neželenih učinkov in tveganja, predvsem pa zamolčijo dejstvo, da so vsa cepiva še v fazi preizkušanja, po drugi stranki pa številni politiki in odločevalci (ki nimajo nobene zveze z zdravstveno stroko) državljanom »grozijo«, da če se ne bodo cepili, bomo jeseni v RS zopet živeli v popolnem »lockdown-u«, pri tem pa za takšne trditve ne podajo nobenih trdnih argumentov, niti ne sprejemajo ustreznih (sorazmernih) ukrepov, kar se je evidentno pokazalo v preteklem letu.
Način, kot so ga odločevalci ubrali v preteklem letu je bil napačen, kar dokazujejo že mnoge v svetu izvedene študije, objavljene v medicinskih revijah, od teh, da lockdowni NE delujejo na ustavljanje širjenja virusa do takšnih, ki prikazujejo dejansko nevarnost Covid19, do takšnih, ki kažejo, da se za zdravljenje COVD-19 NE uporablja zdravil, katerih učinkovitost dokazujejo številne svetovne študijo kot tudi naše (www.ivermektin.si)
Glede cepljenja otrok je smernice izdala tudi SZO oz. WHO, in sicer je izrecno zapisala, da je cepljenje proti Covid-19 varno le za osebe starejše od 18 let. Za cepljenje mlajših otrok je potrebno zbrati še številne dokaze, zato cepivo zanje ni varno! V Sloveniji pa so Vlada in strokovna skupina (mimo navodil WHO) odločili, da bodo cepili tudi otroke starejše od 12 let, kar pa lahko zanje pomeni izjemno hudo tveganje in nevarnost za življenje.
II.
V pojasnilih ZZ navaja: „CISP v svojem dopisu bralca zavaja z navedbo, da so cepiva proti Covid-19 v fazi preizkušanja, zato je skladno s 57. členom Zakona o zdravstveni dejavnosti...., le-te potrebno uporabljati le s soglasjem ministrstva za zdravje ter pisnim soglasjem bolnika.“, v nadaljevanju se ZZ sklicuje na dovoljenja za promet v Republiki Sloveniji za cepiva Janssen, Comirnaty, Vaxtervia (prej Astra Zeneca), Spikevax (prej Moderna), pri tem pa podaja povezavo na centralno bazo zdravil  (http://www.cbz.si). Menimo, da so tako podana pojasnila ZZ zavajajoča za njene člane, kot tudi za širšo javnost. ZZ namreč ne izpostavi, da se v centralni bazi zdravil nahaja tudi povezava na tuje vire podatkov o zdravilu, pri čemer se s to povezavo pride do podatka, da imajo vsa navedena cepiva v Evropi zgolj pogojno dovoljenje za promet (vir: COVID-19 vaccines: authorised European Medicines Agency (europa.eu)), kar sicer omeni tudi ZZ (brez izpostavljanja pomena le-tega), pri čemer pa nedvomno obstaja bistvena razlika med tem, ali ima neko zdravilo oziroma cepivo pogojno dovoljenje za promet ali dovoljenje za promet. Zakaj je v slovenski bazi zdravil izpuščen podatek, ki bi moral biti jasno razviden, da gre za pogojno odobritev za dajanje v promet, bomo še raziskali.
 
Pogojno dovoljenje za promet (conditional marketing authorisation) pomeni, kot to izhaja iz spletne strani EMA, da gre za takšno odobritev zdravila, kjer še niso znani vsi podatki, kot so običajno zahtevani, ti podatki se šele zbirajo in šele v prihodnosti bo prosilec za dovoljenje za promet zagotovil ustrezne klinične podatke. Sicer je tudi zapisano, da naj bi ob pogojni odobritvi zdravila oz. cepiva že dostopni podatki prikazovali večjo koristnost kot pa škodljivost.
Naš zakon o zdravilih (ZZdr-2) tudi smiselno enako določa (pogojno dovoljenje) v 58. členu in v 129. členu nalaga obveznost poročanja o domnevno neželenih učinkih. Ta obveznost je izrecno naložena zdravniku, ki je dolžan poročati Nacionalnemu centru za farmakoviligenco.
Nadalje, Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta Evrope št. 2001/20 v 2 členu točka j) zahteva pisno soglasje pacienta oz. udeleženca v kliničnem preskušanju zdravil in enako v 3. členu 3. točki b in d. Prav tako se pridobitev pisnega soglasja zahteva v navodilih Guidance on the management of clinical trials during the Covid 19 pandemic z dne 4. 2. 2020, verzija 4 v točki 8, stran 10. V Uredbi komisije (ES) št. 507/2006 ki ureja izdajo pogojnih dovoljenj za promet z zdravili v 1. členu 1 točka 10 je dana zahteva da bolnik oz. udeleženec dobi jasne informacije o pogojnosti izdanega dovoljenja.
Torej, glede na to, da morajo prosilci vseh štirih navedenih cepiv šele v prihodnosti predložiti EMA-i takšne podatke, ki naj bi bili, kot je običajno, potrebni za odobritev njihovega medicinskega preparata, to logično pomeni, da teh podatkov na današnji dan še nimajo (in še manj so jih imeli v času, ko se je pričelo s cepljenjem). Če jih nimajo, to pomeni, da jih zbirajo, če želijo pridobiti dovoljenje za promet, ki ne bo pogojno. In če jih zbirajo to pomeni, da šele poteka raziskava o učinkovitosti njihovega preparata oziroma drugače povedano, 
gre za eksperimentalno cepivo, ki se daje ljudem.
Iz javno dostopnih podatkov (konkretneje jih navajamo spodaj), s katerimi bi ZZ vsekakor morala biti seznanjena, če to še ni, izhaja, da so vsa štiri omenjena cepiva v fazi preizkušanja in to v največ v III. klinični fazi, kar je razvidno tudi iz podatkov EMA. ZZ in njenim članom je najbrž bolj kot pravnikom znano, skozi koliko (kliničnih) faz mora iti posamezno zdravilo ali cepivo preden dobi dovoljenje za promet (uporabo). Zgolj zaradi lažjega razumevanja pa CISP navaja te faze:
- (1) je raziskovalna faza (Exploratory stage)
- (2) je predklinična faza - testiranje na živalih (Pre-clinical stage, animal testing)
- (3) je klinični razvoj –  testiranje na ljudeh (Clinical development – human trials)
- (4) je strokovni pregled in odobritev (Regulatory review and approval)
- (5) je proizvodnja (Manufaturing)
- (6) je nadzor kakovosti (Quality control).
Sama tretja faza (clinical development) je tri-fazni proces: a) znotraj faze I majhna skupina ljudi prejme preizkusno cepivo, b) faza II pomeni, da je klinična študija razširjena in preizkusno cepivo je dano ljudem s zahtevanimi karakteristikami (glede starosti in fizičnega zdravja), ki so podobne ciljni skupini, torej tisti, ki naj bi cepivo prejela, c) v  fazi III je preizkusno cepivo dano tisočim ljudem in je testirano na učinkovitost in varnost. Ta faza se običajno zaključi po preteku nekaj let, to pa zato, ker so mogoče potrebna leta, da se ugotovijo stranski učinki novega cepiva. Fazi III. sledi faza pregleda s strani pristojnih institucij (strokovni pregled) in dovoljenje za promet, pri čemer se znotraj te faze preverjajo podatki in rezultati, in sicer na način „reviewed by peers“.
Iz podatkov www.clinicaltrials.gov je razvidno, da nobeno od navedenih cepiv ni še v IV. fazi, kjer bi se preverjali podatki in rezultati na način „reviewed by peers“, ampak je razvidno, da bodo za cepivo
- Comirnaty, v III. klinični fazi, preliminarni rezultati znani predvidoma 2.11. 2021, končni te faze pa predvidoma 2. 05. 2023,
- Vaxzervia je dejansko v klinični fazi II, če prvi dozi cepiva Vaxzervia sledi cepivo Comirnaty (oz. Sinepharm) in bodo preliminarni rezultati znani 30.11.2021 (Sinopharm 1.10.2021), končni iz te faze pa 30.12.2021 (Sinopharm 1.12.2021); očitno se je cepljenje z dvema odmerkoma Vaxzervie oz. AstraZenece ustavilo;
- Janssen je šele v I. fazi preizkušanja na zdravih osebah, in bodo preliminarni oz. končni rezultati te faze znani predvidoma septembra 2022, na bolnih ljudeh z komorbidnostjo pa je v III. fazi, in bodo končni podatki te faze znani predvidoma 2.01.2023 (preliminarni so bili januarja 2021);
- Spikevax (pod tem imenom podatkov v U.S National Library ni) oz. Moderna, kaže, da se cepivo nahaja v III. fazi in da bodo preliminarni in končni podatki znani predvidoma 22. decembra 2021.  
Pri vsakem od teh cepiv potekajo tudi različne raziskave glede na raziskovane skupine ljudi, npr. cepljenje pri osebah zaposlenih v zdravstvu, pri že prebolevnikih od Covid-19 ali pri osebah z drugimi boleznimi, kakor tudi potekajo raziskave o kombiniranju cepiv dveh različnih proizvajalcev, in se bodo končale v različnih obdobjih, nobena še ni zaključena.
Glede na navedeno, CISP tako vztraja pri stališču iz opozorilnega dopisa glede pojasnilne dolžnosti in pridobivanja pisnega soglasja in še dodatno opozarja na kazensko in civilnopravne posledice v povezavi s cepljenjem zoper Covid-19.
 
https://off-guardian.org/2021/07/20/watch-perspectives-on-the-pandemic-16/?utm_source=pocket-app&utm_medium=share
 
-------------------------------------------------------------
INICIATIVA SLOVENSKIH ZDRAVNIKOV:
 
Pripombe na spremembe Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB C  in ZNB D)
 
Medicina je zadnjih 16 mesecev evidentno ugrabljena, podrejena in zlorabljena s strani politike in »mega« kapitala. Pod pretvezo skrbi za javno zdravje se z nesorazmernimi ukrepi uničuje javno zdravstvo, javno šolstvo, malo in srednje gospodarstvo, kulturo, šport … Odvzemajo se temeljne človekove pravice. Ruši se tudi socialna struktura širše in ožje družbe.
 
ZNB C ter ZNB D dajeta oblastem zakonsko podlago za izvajanje medicinskega terorja nad prebivalstvom. Ta težnja je bila razvidna že pri odloku vlade, ki je začel veljati 4. 9. 2020, po katerem je bolezen Covid 19 uvrstila v prvo skupino nalezljivih bolezni, ki imajo poseben pravno formalni status. Uvrstitev bolezni v to skupino oblastem omogoča brezpogojno podreditev osebnih pravic posameznika interesu za zaščito zdravja skupnosti. To je bilo do marca 2020 dopustno le ob pojavu nalezljivih bolezni iz prve skupine nalezljivih bolezni z izjemno velikim številom hudo obolelih ter ekstremno visoko stopnjo smrtnosti (med 45 % in 100 %). V to skupino namreč sodijo kuga in hemoragične mrzlice, kot so Ebola, Marburg, Rumena mrzlica … Jasno je, da bolezen Covid 19 po nobenem od teh kriterijev ne sodi v to skupino nalezljivih bolezni, ki bi opravičevale tako hudo nesorazmerne ukrepe kot smo jim priča od marca 2020 (bodisi po obsegu, trajanju ali posegih v temeljne človekove pravice ter življenje samo).
 
Dopolnitve ZNB  legalizirajo oz. dajejo oblastem zakonski okvir za uvajanje ter neomejeno ohranjanje teh prekomernih in dolgotrajnih restriktivnih in destruktivnih ukrepov zaradi bolezni Covid 19, kot tudi za katerekoli druge nalezljive bolezni (tudi za navadne prehladne bolezni, s katerimi živimo že tisočletja), ki na noben način ne predstavljajo takšne grožnje za zdravje prebivalstva kot morebitni pojav nalezljive bolezni z izjemno veliko smrtnostjo. 
 
Te zlorabe je potrebno nujno preprečiti, ker gre za izjemno uničujoče posege v življenje posameznika in tudi celotne družbe.
 
ZNB C:
ZNB C, ki je stopil v veljavo 30. 5. 2021, uvaja zahtevo, da se vsaka zdrava oseba,  ki se ji preventivno odredi karantena (odredi jo NIJZ ali policija), zaradi domnevno »visoko tveganega stika« MORA podrediti obveznim zdravstvenim pregledom, ki se jih tej osebi določi. Ker v zakonu sploh ni opredeljeno, kaj je »visoko tvegan stik« in kako se ugotavlja, to odpira možnost številnim zlorabam. 
 
Zdravstveni pregledi (razen navadnega kliničnega pregleda) praviloma predstavljajo bolj ali manj invazivne posege v telo. Npr. najbolj pogosto uporabljani nazofaringealni (nosno-žrelni) brisi nemalokrat za sabo puščajo bolj ali manj resne poškodbe tkiv (od lokalne poškodbe sluznice, hudih glavobolov, vnetja sinusov … pa tudi do sicer redkih, vendar hudih zapletov, ki lahko trajno ogrožajo zdravje, lahko pa tudi življenje preiskovanca, kot so npr. poškodba možganskih ovojnic in možnost bakterijske okužbe ter posledično vnetja možganov. Sistematično izvajanje teh testiranj je strokovno povsem neutemeljeno. Stroka je, do sedaj, pri podobnih okužbah uvajala testiranja le v primeru pojava resnejših kliničnih znakov bolezni, ko je bilo nujno določiti povzročitelja bolezni zaradi načrtovanja ustreznega zdravljenja.
 
Po Helsinški in Ženevski deklaraciji ter Nürnberškem kodeksu ni dovoljen noben poseg v telo posameznika brez njegovega soglasja. Že veljaven ZNB C te mednarodne konvencije s svojimi določbami izniči.
 
ZNB C določa možnost izreka ukrepa karantene na domu (kot do sedaj) ali v posebnih izolacijskih centrih (ki ga na novo uvaja ZNB C) zaradi »visoko tveganega stika«, ki se po medicinskih kriterijih sploh ne preverja. Po tem zakonu je dovoljeno človeku določiti ukrep karantene tudi le na podlagi anonimne prijave, brez kakršnih koli objektivnih dokazil o njeni utemeljenosti.
 
Z ukrepom karantene na domu se posamezniku omeji svoboda gibanja, kar je resen poseg v njegove pravice in bi bil upravičen le v primeru stika z obolelim s kužno boleznijo iz prve skupine nalezljivih bolezni z izjemno visoko smrtnostjo. 
 
Namestitev zdravega posameznika v IZOLACIJSKI CENTER je še hujši in NEDOPUSTEN poseg. Dejansko  je to odvzem njegove osebne svobode zaradi domnevno rizičnega stika (brez kakršnegakoli medicinskega dokaza, da ta oseba res ogroža skupnost). IZOLACIJSKI CENTER je v resnici »medicinsko naravnan zapor«. V ZNB C namreč ni nobenega jasno opredeljenega argumenta, kdo in na podlagi česa odloča o odvzemu osebne svobode posameznika (kar zapiranje v izolacijski center je), kar je še bistveno hujši poseg v temeljne človekove pravice kot odvzem pravice do svobode gibanja, pri karanteni na domu. V takšnem »medicinskem zaporu« obstajajo še bistveno večje možnosti zlorabe v smislu vsiljevanja medicinskih posegov v telo tako zaprtih oseb. 
 
Pri tem v ZNB C ni nobene varovalke, ki bi zagotavljala človeku možnost, da se pred tovrstnim medicinskim terorjem zaščiti. Velika nevarnost je, da se bo ta ukrep zlorabljal za nenadzorovan umik za oblast motečih posameznikov iz javnega življenja in njihovo »kondicioniranje« za brezpogojno podrejanje ob njihovi vrnitvi iz ujetništva. 
 
ZNB C je šel celo tako daleč, da dopušča izrek karantene tudi preventivno, ko epidemije sploh ni.
 
ZNB D:
ZNB D zagotavlja zakonsko podlago, s katero bo oblast lahko še naprej zlorabljala in razširjala svoja pooblastila pod pretvezo skrbi za javno zdravje.
 
Problematično je, da te spremembe ZNB-ja medicinsko stroko vse bolj izključujejo iz presoje in odločanja glede strokovnih vprašanj.  O strokovnih zadevah, ki se nanašajo na kužne bolezni, se bo odločal minister za zdravje na podlagi predloga NIJZ. Jasno nam mora biti, da je vloga ministra za zdravje politična in ne medicinska. NIJZ je bolj ali manj pod vplivom politike, ki zagotavlja povezavo med klinično medicino, vojsko in TO ter politiko. Politično neodvisna širša klinična stroka je praktično izključena iz odločanja o ukrepih za obvladovanje nalezljivih bolezni. Onemogočena je tudi odkrita, strokovna konstruktivno kritična razprava drugače mislečih strokovnjakov, kar sicer predstavlja temelj razvoja stroke in iskanja optimalnih rešitev, spremljanje učinkovitosti in prilagajanje le-teh razmeram. Niti izbor ožje svetovalne strokovne skupine, določene s strani politike, ki, kot vidimo, predvsem sledi političnim odločitvam, ne bi bila varovalka. Namreč, če se ta postavi bolj na stran medicinskih argumentov, ki niso v skladu s potrebami oblasti, jo ta ignorira. 
 
Že 16 mesecev smo priča medicinski diktaturi. Oblast s temi zakonskimi spremembami (ZNB B, ZNB C in ZNB D) zase zagotavlja skoraj neomejena pooblastila za nedoločen čas. O ukrepih odloča predvsem politika in od nje določen ozek krog strokovnjakov, brez ustreznih varovalk, ki bi onemogočale zlorabe. Tem zlorabam smo priča že več kot eno leto. Spremembe Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB) uvajajo medicinsko diktaturo brez primere. Pri tem so na glavo postavljeni temeljni aksiomi stroke. Npr. namesto da bi se stroka usmerila v zdravljenje zares bolnih ljudi, ki potrebujejo medicinsko oskrbo, se njeni strokovni in finančni resursi zlorabljajo za kontrolo družbe. Vsi, sicer zdravi posamezniki, brez znakov okužbe, so označeni in obravnavani kot potencialno ogrožajoči. To preprosto NE drži. Trilijoni mikroorganizmov so sestavni del našega organizma in mnoge od teh nujno potrebujemo za življenje. Sama prisotnost kateregakoli od teh mikrobov še ne pomeni, da bomo zboleli ali da smo za sočloveka ogrožajoči. 
 
Ob vsem tem so tisti, ki zares potrebujejo zdravstveno oskrbo, zanjo večinoma prikrajšani zaradi nedostopnosti osnovnega zdravstva in pogojevanja s testiranji, za katera že dolgo nedvomno vemo, da so zelo nezanesljiva in potencialno škodljiva.  
 
Pravočasno pomoč dobijo le bolniki oboleli s Covidom 19, drugi pa pogosto ostajajo brez ustreznega zdravljenja. Tovrstna diskriminacija bolnikov na podlagi diagnoze je strokovno popolnoma nesprejemljiva oz. nedopustna.  
 
O tako dolgotrajnih ukrepih, ki globoko posegajo v vse sfere življenja in prežemajo vse plasti družbe, ter ogrožajo delovanje posameznika in družbe kot celote, je pri odločanju glede ukrepov v primeru pojava nalezljivih bolezni nujno vključiti širši krog klinično aktivne stroke, ki tako ne bo podlegala političnim pritiskom, ter vključiti širši krog strokovnjakov z drugih področij (psihologov, sociologov, pedagogov, ekonomistov …), ki bodo tako pomembne odločitve z daljnosežnimi posledicami za delovanje družbe sklepali s konsenzom, namreč obsežni posegi v življenje ljudi niso le medicinski problem. Nujen je torej širši družbeni konsenz kot varovalka pred morebitnimi zlorabami oblasti in kapitala, ki smo jim priča v zadnjih 16. mesecih.
 
Spreminjanje ZNB oblastem omogoča, da odredijo ukrepe, ki ogrožajo delovanje družbe kot celote, kakor tudi zdravje in življenje posameznika, ne da bi pri tem zares upoštevali medicinske kriterije klinične stroke. Omogoča jim izrekanje nesorazmernih, neustreznih in škodljivih ukrepov že ob običajnih prehladnih obolenjih, s katerimi živimo že tisočletja in vemo, da takšni ukrepi za varovanje družbe niso potrebni oz. so škodljivi. Uvedba ukrepov, ki jih spremenjeni ZNB dopušča oblastem, je strokovno upravičena le ob hudo ogrožajočih nalezljivih boleznih z izjemno visoko smrtnostjo. Uvedba teh na osnovi edinega kriterija nalezljivosti predstavlja hudo zlorabo medicine s ciljem popolne kontrole prebivalstva. Pri tem so povsem pohodili princip sorazmernosti, ki ga je nujno potrebno upoštevati.
 
To je medicinski teror, ki nas vrača v trideseta leta prejšnjega stoletja. Gre za hudo zlorabo medicine v represivne namene. Pravilo PCT je eden od takšnih omejevalnih ukrepov, ki ne temelji na nobenih preverjenih medicinskih argumentih (vemo, da so testi v visokem deležu nezanesljivi, torej nesmiselni v neselektivni sistematični uporabi). Uporaba testa je smiselna le pri bolnikih s kliničnimi znaki bolezni, tako kot je to tudi do sedaj veljalo pri gripi ali drugih prehladnih boleznih … 
 
Sedaj vemo tudi, da cepljeni niso zares zaščiteni pred ponovno okužbo ali pred prenašanjem okužbe na druge. Kakšna je stopnja učinkovitosti teh »cepiv«,  bomo vedeli šele leta 2024, ko bo končana tretja faza kliničnega preizkušanja teh genetskih preparatov/zdravil, vendar že sedaj vemo, da tudi polno cepljeni zbolevajo. To je eden od primerov, ko se s temi zakoni uvajajo povsem nesmiselni ukrepi (brez tehtnih in preverjenih medicinskih argumentov), ki ne zagotavljajo večje varnosti pred okužbo, temveč oblastem omogočajo večjo stopnjo kontrole nad ljudmi.  
 
Še ena izjemno nevarna možnost zlorabe sprememb ZNB-a je uvedba obveznega cepljenja. Vidimo že jasne tendence in močne pritiske oblasti v tej smeri. Z uvedbo obveznega cepljenja s temi preparati bi namreč kršili ne le Helsinško in Ženevsko deklaracijo, temveč tudi in predvsem Nürnberški kodeks, ki prepoveduje medicinske eksperimente na ljudeh (brez njihovega informiranega soglasja). Vsa cepiva proti bolezni Covid 19 so še zmeraj v tretji klinični fazi raziskave, ki se bo končala tekom let 2023/2024 in bodo rezultati o učinkovitosti teh, kratkoročnih in srednjeročnih stranskih učinkih, znani šele takrat. Če bodo cepiva dobila odobritev za redno registracijo (EMA in FDA), bo šele takrat začela potekati četrta faza klinične raziskave, v kateri se bodo zbirali podatki o odloženih oz. dolgoročnih stranskih učinkih. Ta faza raziskave traja vsaj 10-15 let. Po Nürnberškem kodeksu ni dovoljeno nikomur vsiljevati medicinskih preparatov ali posegov, ki niso prestali vseh teh štirih faz raziskav. Ta »cepiva« so dobila le pogojno dovoljenje za uporabo (FDA, EMA) in je torej njihova uporaba dopustna le na podlagi svobodne odločitve posameznika. Vsiljevanje, pogojevanje ali diskriminacija pri tem so nedopustni. Na to je opozoril tudi Svet Evrope v svoji deklaraciji 27. januarja 2021.
 
Vsiljevanje cepiva, ki še nima opravljenih študij o dolgotrajni varnosti, otrokom ali mladostnikom, je medicinski kriminal.  
 
Za zaključek ponovno opozarjamo, da spremenjen ZNB nedopustno grobo krši temeljne človekove pravice pod pretvezo skrbi za javno zdravje. Tega ne smemo dopustiti. 
 
Moramo vedeti, da zdravja brez svobode NI in prav ta je z omenjenim zakonom najbolj ogrožena. Z njegovim izvajanjem bi za oblast postali le  »biomasa«, ki nima več nobenih pravic odločati o svojem zdravju in življenju. 
 
Kljub temu, da je pred kratkim glasovanje o uveljavitvi ZNB D bilo neuspešno, se moramo zavedati, da se oblast svojim namenom ne bo odpovedala in da bo poiskala način, da svoje tendence po uvedbi medicinske diktature uresniči po svojih načrtih.
 
https://off-guardian.org/2021/07/20/watch-perspectives-on-the-pandemic-16/?utm_source=pocket-app&utm_medium=share

---------------------------------------------------------------
 
Sem član Iniciative slovenskih zdravnikov (ISZ).  www.slovenskizdravniki.si 
 
V ISZ je ~100 slovenskih zdravnikov specialistov,  ki na osnovi strokovnih/znanstvenih spoznanj nasprotujemo stališčem/izjavam izbrane peščice slovenskih strokovnjakov ("stroka"), ki strašijo javnost s potenciranjem zdravstvene nevarnosti "pandemije" Covid-19 in njihovim navedbam glede "učinkovitosti" in "varnosti" Covid cepiv.
 
Pred nekaj dnevi je izšla knjiga "Koronska kriza pod drobnogledom empirične znanosti" v kateri smo zdravniki, pravniki in drugi slovenski strokovnjaki predstavili Koronsko krizo na temelju objektivnih/nepristranskih strokovnih in znanstvenih dejstev.
 
SLOVENSKE DELODAJALCE NAPROŠAM, DA VSE ZAPOSLENE SEZNANIJO :
 
Da je vlada z odlokom (objavljen v Uradnem listu 3.9.2020) v skupino najbolj nevarnih nalezljivih bolezni (kuga, ebola, rumena mrzlica,...) uvrstila tudi Covid-19. Za to dejanje ni imela nobene strokovne podlage. V SKUPINO NAJBOLJ NEVARNIH NALEZLJIVIH BOLEZNI sodijo SAMO tiste bolezni, ki imajo stopnjo smrtnosti med 45% in 100%. Zaradi te izjemne visoke stopnje smrtnosti je bilo dopuščeno poseganje v temeljne pravice in svoboščine ljudi, ki so v teh izrednih primerih podrejene interesu večine. 
 
Vlada je na seznam bolezni Z IZJEMNO VELIKO SMRTNOSTJO dodala bolezen Covid-19, katere smrtnost je 0,15%. 
Epidemija Covid-19 je po znakih in smrtnosti ~ 0.1% podobna sezonski gripi. 
 
European Journal  of Clinical Investigation je 26.3.2021 objavila raziskavo (v priponki) o smrtnosti Covid-19 v svetu. Te podatke  oz. 0,15% smrtnost Covid-19 je sprejela/objavila tudi Svetovna zdravstvena organizacija WHO.
 
Testi PCR za določanje virusa SARS CoV-2 dajo pri več kot 90% preiskovancih lažno pozitiven rezultat (napačen dokaz kužnosti, obolenja in/ali vzroka smrti).
 
Ševilo pozitivnih oseb na PCR test ne sme služiti kot vodilo/argument odločevalcem/vladi za sprejem ukrepov, ki  slabijo/uničujejo družbene sisteme ter omejujejo/jemljejo državljankam in državljanom temeljne pravice in svoboščine.
 
Dr.Reiner Fuellmich: Covid-19 je pandemija lažno pozitivnih PCT testov:
 
Kontraproduktivnost slovenskih Covid ukrepov odraža tudi presežna umrljivosti Slovenk in Slovencev v času Koronske krize. 
Presežna umrljivost v času Koronske krize na Švedskem, kjer vlada ni zapirala šol, prakticirala policijske ure, omejevala gibanja,... je bila bistveno manjša kot v Sloveniji (graf v priponki).
 
Čemu in komu koristi sedanje strašenje Slovenk in Slovencev z delta (“indijsko”) varianto virusa SARS CoV-2 ?
Delta soj virusa SARS CoV-2, ki se je razširil in danes prevladuje (90%) v Veliki Britaniji, ni povečeval števila hospitalizacij zaradi Covid-19.
Število Covid bolnikov se v bolnišnicah v Veliki Britaniji in Sloveniji že več mesecev izrazito (primerljivo) zmanjšuje - statistični podatki (Ivor Cummins):
 
 
Prof.dr. Mila Alečković: "pravniki v Evropi in svetu so že vložili številne tožbe ter v sodelovanju s svetovno renomiranimi znanstveniki, zdravniki in raziskovalci pripravljajo ustanovitev mednarodnega kazenskega sodišča za sojenje akterjem in 
propagatorjem koronske krize za zločine proti človeštvu":
 
 
Dekan Medicinske fakultete akademik prof.dr. Krešimir Pavelić: 
"Sprejemanje in izvajanje Koronskih zakonov in prisilno/pogojevano cepljenje  vodi v diktaturo. Zaradi velikega števila umrlih in poškodovanih ljudi, je potrebno cepljenje zoper Covid-19 ustaviti, propagatorje cepljenja pa privesti na 
sodišče.
Mediji prezentirajo javnosti samo tiste strokovnjake, ki propagirajo Covid cepljenje, prikrivajo/zanikajo škodljive posledice teh cepiv in zanikajo 
učinkovito imunost po preboleli okužbi z virusom SARS CoV-2."
 
Impresivna strokovna in znanstvena biografija 
akademika prof.dr. Krešimirja Pavelića: 
 
Eksperimentalna Covid cepiva večine cepljenih ne zaščitijo pred boleznijo Covid-19. 
V Evropskem parlamentu: učinkovitost Covid cepiv je le za 0.5% večja od placeba:
 
Prebivalci Evrope zahtevajo svoje pravice in svoboščine tudi na ulicah:
 
 
 
 
Lep pozdrav
 
mag. Vladimir Pirnat, dr.med.
spec.int.med.
Uporabljamo piškotke, da izboljšamo vaše uporabniške izkušnje. Če nadaljujete predvidevamo da se s tem strinjate.